Žitko

Moje ime je *****.Moj nadimek je Žitko. Star sem ** let. Živim v *******. V prostem času se ukvarjam z ********. **** *** ** ****. (vse lahko ugotovite, le zadnjega dela vam ne bo uspelo)

Nekako tako izgleda moja samocenzura. Ko bolje pogledaš je zadeva popolnoma neumna, čemu bi samocenzuriral sam sebe, ko pa lahko sam odločam kaj bom pisal in kaj bom zadržal zase. Pravzaprav, ko sem se malce zamislil, sem ugotovil, da čisto nihče ni popolnoma odkrit, ko piše blog. Seveda čemu pa bi napisal čisto vse o sebi in o svojem dojemanju sveta okoli sebe, ko pa nikoli ne veš kdo bi takšno zadevo utegnil prebrati, pa še včasih je nemogoče svoja občutenja zapisati tako, da bi tudi drugi razumeli. Toda, ali je potem to že samocenzura, ko se odločamo kaj zapisati in zakaj da, zakaj ne? Sam menim, da tukaj nekako ne gre za cenzuro, temveč za lastno odločitev posameznika, kaj si želi da bi ostali izvedeli o njem, ter kaj želi ohraniti zase.

      sámocenzúra  -e ž (ȃ-ȗ) knjiž. kontrola samega sebe pri pisanju javnosti namenjenih del: potrebna bi bila skrbnejša samocenzura 

Takšno je torej definicija samocenzure v SSKJ. Torej, če sklepamo iz tega, pomeni, da se čisto vsi na vsakem koraku samocenzuriramo. Pa naj bo tako, saj menda ne moremo pričakovati, da bi nam nekdo zaupal svoje najgloblje skrivnosti preko bloga.

Pravzaprav sem ugotovil zakaj se samocenzuriramo. Včasih si človek zaželi, da bi napisal kaj zelo povezanega z njegovimi čustvi, a tudi če se spravi in napiše nekaj o tem, si bo najverjetneje tik pred objavo premislil in zadevo izbrisal. Nekako se bojimo tega, da kljub temu, da pišemo pod psevdonimi, da bi naše intimne zadeve uspel prebrati nekdo, ki nas pozna v resničnem življenju. Pri samocenzuri se ne gre za zakrivanje pravega imena in priimka, temveč za odločitve kaj od naših osebnih zadev vam bomo blogarji zaupali v celoti ali pa le kratko nakazali s kakšno pesmico ali sliko, kaj pa bomo zadržali zase.