Žitko

“Buco neeeeee!”, se je slišalo danes na šolskem igrišču.

Kriki so bili moji. Na igrišču smo prijatelji igrali košarko, svoje ključe, telefone in ostale vredne stvari smo lepo zaradi varnosti, da nam nebi padli iz žepov zložili ob rob droga, ki na katerem stoji koš. Pravzaprav se je izkazalo, da to ni bila najbolj pametna odločitev. Na igrišču je bil tudi sosedov pes Buco.  In seveda, ker pes nebi bil pes, če nebi redno označeval svojega terena z uriniranjem. Izkazalo se je da so se naši telefoni in ključi znašli ravno na meji njegovega omočja, katerega je moral tudi danes Buco označiti.

Pravzaprav sem zagledal, kako Buco nekaj ovohava okoli naših telefonov, ko se pomislil, da jih utegne malce zaliti sem zakričal,”Buco neeeee!”, a bilo je prepozno. S ponosom je dvignil svojo levo taco in z velikim navdušenjem ozančil telefone in ključe kot svoje ozemlje.

Seveda mojemu telefonu ni bilo prizaneseno in je bil prav lepo zalit. Navdušenje ostalih tudi ni bilo ravno največje, hmm le zakaj

Zdaj pa grem svoj telefon razstaviti na prafaktorje in oprati. Upam da se bo znebil ogabnega vonja po urinu. Pravzaprav a je telefon še vedno moj? Mogoče pa Buco smatra da je sedaj njegov, ko ga je označil za svojega