Žitko

Naivnost, o tem se bom sedaj razpisal.

Torej moje začetno vprašanje je zakaj je ogromno ljudi grozno naivnih?

Razlogov je cel kup, toda meni osebno se zdi zelo dober ta, da si veliko ljudi zatiska oči pred realnim svetom in veliko jih noče razmišljati v negativno smer, kaj vse gre lahko narobe, kje vse se lahko ustavi. Težava je v tem, da ko se človek nekaj odloči, bo pogosto videl le dobre lastnosti, le prednosti, ne bo pa videl vseh težav na katere lahko naleti, da pride do cilja. Niti nebo pomislil, da cilj, ki si ga je zadal niti ni tako lep, kot smo si predstavljali. Priznam tudi sam kdaj, ko se kaj odločim, vidim le pozitivne stvari, negativnih pa niti ne vidim, ali pa jih, vednar jih namerno ignoriram. Toda je to pravilno? Mar nas ne bo enkrat realnost grdo udarila v obraz in postavila na realna tla? Čisto možno, da se bo to zgodilo, pravzaprav se to vsakemu zgodi, nekaterim prej nekaterim kasneje. In takšen udarec ni niti najmanj prijeten. Ravno takrat se zavemo, kako krut in grd je svet okoli nas(yay life is a bitch, just don’t let it fuck you). Od takrat naprej smo bolj previdni, lahko bi se reklo da manj naivni, toda naivnost ostane, čeprav jo takrat začnemo imenovati morda malce drugače. Optimizem. Mnogi od vas, ki boste to brali, se ne boste strinjali, da je to isto ali vsaj podobno, toda jaz osebno mislim da sta ta dva pojma kar podobna. Le da se pri optimizmu zavedamo več slabih lastnosti, kar je dobro, ali vsaj napredek. Lahko pa se zgodi, da postanemo od udarca naprej pesimisti in se ničesar več ne želimo lotiti, saj se vedno bojimo, da se nam ne bo posrečilo in da nas bo svet ponovno razočaral. Toda takšno mišljenje je napačno, zakaj bi obupali preden smo poiskusili? In kaj torej storiti? Živeti v svojem namišljenjem idealnem sveti ter biti naiven ali živeti v realnem svetu in biti optimist ali pesimist ali realist? Vsega po malo, nikakor pa ne smemo obupati nad nečem še preden smo začeli ter se potolažiti z dejstvom da nam tako ali tako nebi uspelo.

Huh, upam, da vas s svojimi mislimi nisem preveč zmedel in da boste nekako dojeli moje sporočilo, če ne pa tudi nič hudega.

Zahvalil bi se rad višnci, ki mi je tudi dala misliti o tem, medtem ko sva imela zopet enega najinih zablojenih pogovorov o ljudeh in svetu. Aja pa vse najboljše Višnca za tvoj B-day